Standardizacija tiska

Barvni nadzor včasih

V starih časih ni bilo standarda za tiskanje. Večina boljših tiskarn je naredila optimalni tisk v določeni kombinaciji (papir, barve, stroj, ...) tako, da so v fazi nastavitve stroja tiskali testno formo in največkrat merili denzitometrični kontrast na polnem in 75% (ali 80%) polju. Kontrast se izračuna po enostavni formuli (D_s-D_t)/D_s*100. D_s je nanos polnega, D_t pa nanos v 75% (ali 80%) polju. Testno formo se je začelo tiskati z malimi nanosi, ki jih je strojnik počasi večal. S tem se je večal tudi kontrast. Po določeni vrednosti pa je denzitometrični kontrast začel padati. Nanos polnega polja pri največjem kontrastu so zapisali strojniku na konzolo in to je bila njegova ciljna vrednost za tiskanje. Ta postopek so naredili za vsako barvo.

Dogajalo se je, da je tiskar zamenjal tiskarno, in, v večini primerov, s seboj odnesel tudi 'svoje' optimalne nastavitve. Če je bilo C=1.44 dobro za staro tiskarno, bo tudi za novo! Ta mentaliteta 'plonkanja' denzitometričnih vrednosti se pojavlja še danes. To je popolnoma napačno.

Računalniki, internet in ... BEST!

Konec 1980-tih so računalniki začeli spreminjati pripravo. Mnogi štejejo Ventura iz 1986 za enega izmed pomembnih mejnikov. Najprej je šlo bolj počasi, ker so računalniki bili prepočasni za kaj bolj zahtevnega kot prelom besedila, a sredi 90-tih so bile priprave že čisto digitalne. Ker se je s pripravo in tiskom ukvarjalo vedno več ljudi, je začelo prihajati do razhajanj med pričakovanji in realizacijo. Že leta 1993 so bili narejeni prvi koraki v standardizirano barvno upravljanje z ICC opisi. Prve ideje so bile, da tiskarski stroj optimiziramo po enem od postopkov (lahko tudi po zgoraj opisani metodi največjega kontrasta) in naredimo ICC opis za to kombinacijo barve, papirja, stroja. To smo tudi mi naredili leta 1998 in ICC opis 'Tiskarna Pleško' je bil na skoraj vseh računalnikih v Sloveniji, saj so ga uporabljali praktično vsi uporabniki programa BEST kot referenčni ICC opis.

Na začetku ni bilo večjih problemov, ker so bile elektronske povezave počasne. Syquest, ZIP in JAZ medijev enostavno nisi želel pošiljati na drugi konec sveta. A internet hitrosti so rasle, potrebe po fizičnih nosilcih v nekaj letih ni bilo več. S tem se je povečal problem priprave - v večini primerov ni bilo možno vedeti, kje in kako bo tiskano. Pogoji za prvi tiskarski standard so bili dani.

Standardi, vezani za tisk imajo skupno številko 12647. 12647-2 definira ofset tisk na pole, 12647-7 pa preiskusne odtise. Letnica na koncu definira verzijo standarda.

ISO12647-2

Leta 1996 je bil sprejet prvi ISO standard za tiskarje. Fogra je naredila ofset odtise po tem standardu, jih izmerila in ponudila meritve. Tisk na premazni papir je imel številko FOGRA1. Na osnovi teh podatkov še ni bilo splošno dostopnih ICC opisov. Vse se je močno spremenilo z naslednjimi verzijami:

• ISO12647-2:2004 - FOGRA27 ( ISO Coated.icc) za ofset tisk na pole na premazni papir,
• ISO 12647-2:2004 / Amd1:2007 - FOGRA39 (ISO Coated v2.icc) za ofset tisk na pole na premazni papir,
• ISO12647-2:2013 - FOGRA51 (PSO Coated v3.icc) za ofset tisk na pole na premazni papir in FOGRA52 (PSO Uncoated v3 - FOGRA52.icc ) za ofset tisk na pole na nepremazni papir.

Z izidom vsake nove verzije je stara neveljavna.

Zakaj toliko verzij?

Dejansko se je tisk v zadnjih dvajsetih letih zelo razvil. Tiskarski stroji in spremljajoča tehnologija so zelo napredovali - CTP, avtomatična menjava plošč in nastavitev barvnika, merjenje celega klina in popravljanje glede na meritev so le nekatere rešitve, ki omogočajo hiter in barvno točen tisk. Datoteke za tisk lahko v nekaj minutah  naredijo celo pot od preloma do priprave in tiska. Standardi morajo slediti pričakovanjem in možnostim, ki jih tehnologija prinaša.

Pri zadnji spremembi leta 2013 je bil narejen zelo velik korak naprej zaradi papirja za tiskanje. Prejšnji standardi so namreč predvidevali tiskanje na papir, ki ima malo ali nič optičnih belil. A takih je vedno manj na trgu, ker uporabniki zahtevajo 'bel' papir, ki je dejansko že plav. Optičnih belil je precej, in merjenje v M0 načinu ni bilo več ustrezno. Te spremembe v standardu so upoštevali v 12647-2:2013 (za ofset tiskanje) in seveda tudi v 12647-7:2016 (za izdelavo preiskusnih odtisov). Tako je sedaj tudi vidna razlika med ofset odtisom in preiskusnim odtisom minimalna, ko inštrument pokaže male barvne razlike. Stranke, ki so začele uporabljati nove standarde, so bistveno bolj zadovoljne, kot tiste, ki delajo brez standardov ali po starih standardih.

Zakaj je sledenje standardom pomebno?

Največja sprememba, ki jo je prinesla standardizacija, je prehod iz 'umetniškega' pristopa k tisku v dejanski proizvodni proces. Tiskar se ne more (in ne sme) odločati, kdaj je nekaj 'lepo' odtisnjeno. Naloga priprave je, da pripravi po željah kupca. Barve se preveri na preiskusnem odtisu ali (redkeje) soft-proof sistemu. Ko pride forma v tisk, se jo naredi po veljavnem standardu. Podobno, kot velja za vse tehnične panoge - in vse proizvodne procese. Tako se zmanjšujejo napake, čas za proizvodnjo in stroški. Brez tega pa je danes nemogoče preživeti.

Stranke nas večinoma kličejo na pomoč zaradi treh glavnih razlogov:

• imajo več strojev ali celo načinov tiska (več ofset strojev, različni digitalci, različni ink-jet tiskalniki, ...) in bi radi barvno poenotili izpis,
• njihove (predvsem večje) stranke jim pogojujejo naročila z izpolnjevanji vprašalnikov o standardih, ki naj bi jih v tiskarni sledili ali celo zahtevajo FOGRA certifikat tiskarne,
• radi bi zmanjšali reklamacije in brezplodne pogovore o tem, kako naj bi bila tiskovina natisnjena.

Sledenje standardom omogoča lažje delo tiskarjem in bolj predvidljiv rezultat naročniku. Čakanje na fizično potrditev testne pole je problematično tako za tiskarja, ker je to izguba časa, kot za naročnika. Dostikrat se namreč zgodi, da je naročnik ob prejemu tiskovine razočaran, saj se je barva navidezno (drugi svetlobni pogoji) ali dejansko (sušenje, lakiranje, ...) spremenila. Ravno zaradi tega so standardi, kjer potem teh brezplodnih debat ni.

Kako vam lahko pomagamo?

V naši ponudbi imamo opremo in znanje za učinkovito uvajanje standardizacije v postopku priprave za tisk in tiska. Ponudimo vam lahko rešitve za preiskusne odtise, avtomatično nastavitev barvnika glede na tiskovno formo, ročno ali avtomatično merjenje celotnega barvnega klina, avtomatično korekcijo glede na meritev ter seveda vso potrebno znanje za vse vpletene v postopku priprave in tiska - ne glede ali tiskate na ofset strojih ali digitalnih strojih različnih proizvajalcev in tehnik. Rešitve imamo tako za nove, kot za stare ofset tiskarske stroje. Generalno gledano bi lahko rekli, da lahko pomagamo, če upravljate s conami na barvniku preko konzole. Naše rešitve uporabljajo vodilni ponudniki tiskarskih storitev iz celotnega prostora bivše Jugoslavije.